»Ste že imeli trening, ko ste se odlično pripravili, a ste imeli na koncu občutek, da ta trening enostavno ni bil po vaši želji? Povedal vam bom eno zgodbo, kjer sem naredil napako in iz česar se lahko nekaj naučimo.«

Včasih se zgodi na treningu, da otroci niso enostavno motivirani kljub temu, da ste naredili vse kot piše v knjigah in kljub temu, da se vam je podoben trening enkrat že pokazal kot odličen.
Mogoče to, kaj se nam zdi pomembno za razvoj otrok, otroci ne dojemajo kot pomembno.

Veliki večini otrok je v bistvu vseeno, kaj pomenijo načela dela, vseeno jim je kako bodo podali žogo, udarili na gol.

V bistvu so tu, ker se želijo imeti lepo, uživati in se oddaljiti od besede šola. V nogometu v bistvu iščejo ZABAVO.

Mogoče ni povsem v kontekstu, ampak povedal vam bom eno zgodbo, kjer sem naredil napako in iz česar se lahko nekaj naučimo.

Kot trener imam tudi interesno dejavnost na eni izmed osnovnih šol v bližini našega kluba. Na to šolo prihajajo tudi otroci iz okoliških krajev.

Letos se mi je zgodilo, da je večina otrok vključenih v interesno dejavnost, vključenih v sosednji klub.

Že na začetku sem opazil, da bi bil en od otrok, ki še ni vključen v nobeden klub  zanimiv za ekipo, od koder prihajam.

Poskušal sem ga pregovoriti (brez vsiljevanja), da se naj pridruži ekipi, od koder prihajam. Brez uspeha. Otrok je bil že polno zaseden z drugimi dejavnostmi in je prišel na nogomet zgolj zaradi ZABAVE.

Usoda je hotela, da ko smo se preselili v telovadnico smo se spet srečali. Omenjen otrok je treniral judo in naš klub je imel ravno sočasno v isti telovadnici trening. Spet sem ga nagovoril in spet brez uspeha.

Mogoče si sedaj kdo misli, zakaj pa nisi nagovoril staršev? Moje mišljenje je, če hoče biti otrok srečen z nekim športom se mora za to odločiti sam in ne, da jih odpeljejo tja starši.

Po neuspešnem pregovarjanju sem poskusil drug pristop. Po dobrih dveh mescih treningov sem priredil prijateljsko tekmo med mojim klubom in šolo iz katere prihajata zgolj dva moja igralca. Povabil sem vse otroke na prijateljsko tekmo. Prišla jih je velika večina in tudi omenjeni fant.

Ker nisem želel, da bi jih prestrašil v smislu nogometnega znanja, sem v svoji ekipi določil naloge (igranje s slabšo nogo, igranje z manj igralci itd), ki so jih morali izpolnjevati, da jim je bilo igranje proti osnovni šoli težje.

Na začetku sem obojim razložil, da je to PRIJATELJSKA tekma in da rezultat ne šteje. Na koncu je še kako štel.

Sam sem prevzel nalogo opazovalca in deloma sodnika (sodili so si sami).

Otroci, ki igrajo za šolo so premagali (meni ni bilo pomembno) ekipo mojega klub. Otrok, katerega sem nagovarjal je dosegel tri zadetke. Veselje je bilo nepopisno pri otrocih, ki so prihajali iz interesnih dejavnostih. Sedaj sem mislil, da sem ga prepričal.

Ampak nasprotno! Otrok se je odločil, da se bo včlanil v nogometni klub, ampak za klub, iz katerega prihajajo njegovi PRIJATELJI in sošolci.

Sicer občutek je res neprijeten za trenerja, ko nekoga nagovarjaš nekaj mesecev, nato pa se tvoj trud izjalovi. V veselje si štejem to, da je otrok vseeno prišel v NOGOMET.

Fanta sem poskušal še zadnjič pregovoriti, da se vključi v naš klub, vendar je bila zgodba že zaključena in sem po njegovi odločitvi naredil zgolj “frko” (o njej več drugič).

Kakšen vpliv imajo prijatelji na bodoče igralce lahko vidimo v tej zgodbi.  Kako si lahko z omenjeno zgodbo pomagamo pri sestavi treninga?

Tako, da je iz vidika motivacije pomemben tudi izbor prijateljev v isto skupino s katero otrok dela, v isto  ekipo s katero otrok igra, tekmuje. Mogoče nekatere otroke motivira ravno nasprotno, da igra proti svojemu prijatelju, ampak vsem je skupno eno, da se skupaj S SVOJIM PRIJATELJEM ZABAVA na treningu.

Vir: http://www.24ur-nogomet.com/trenerjev-blog/zakaj-se-otroci-odlocajo-za-nogomet-in-kaj-jih-motivira